Likovna kritika razstave – Mario Berdič Codella
Na domači likovni sceni se v slikovitem, renesančnem Vodnem stolpu na mariborskem Lentu, z digitalnimi slikami prvič predstavlja Henrick von Bachern (ali monogramist HVB), ustvarjalec, ki je svoje umetniško ime tudi avtorsko zaščitil. V primeru, da si nek avtor omisli psevdonim, to pomeni, da si ne želi nastopati v javnosti pod svojim pravim imenom, saj se, kot v primeru Henricka von Bacherna, s spremembo imena na nek način pojavi tudi kot nova in drugačna umetniška osebnost, čeravno v domačem okolju. Bachern je nemško ime za Pohorje, zato bi se psevdonim lahko glasil tudi Henrik Pohorski, vendar je prav tuj jezik znak avtorjeve želje po popolni anonimnosti in odmaknjenosti.
Umetniško ustvarjanje v tehniki digitalne grafike na nosilcih velikih formatov, bodisi navpičnih ali vodoravnih (okoli 200×140 cm), ki so na posebnih kovinskih podokvirjih od zadaj opremljeni še s svetili, predstavlja poleg poklicnega delovanja, glavno polje Henrickovega intelektualnega udejstvovanja, ki prehaja v likovno izpoved vsestranskega doživljanja stvarnosti, tako fizičnega kot duhovnega sveta, kakor dva pola enega samega, celovitega stvarstva. Henrick se z digitalnimi grafikami ukvarja že vrsto let, zato je njegov likovni opus dokaj številčen, vendar se je tokrat končno odločil, da bo svoja dela v omejenem številu šestih del predstavil mariborski in širši kulturni javnosti.
Slogovno bi lahko njegova dela sicer označili kot op-art (optična umetnost), predvsem zaradi ekspresivno barvitih, plastično modeliranih, oziroma 3D učinkujočih geometrijskih likov v obliki “cevi”, ki s pomočjo močnih komplementarnih kontrastov ustvarjajo vtis vibracij in globinsko prostorskega učinkovanja. Vendar pa v njegovem primeru ne gre toliko za podajanje optičnih iluzij, kot za ustvarjanje vizualnega meditacijskega polja, ki omogoča opazovalcu prestopanje iz fizične v transcendentno dimenzijo. To meditacijsko polje sestoji iz neskončno adicijsko oziroma mrežasto komponiranih, navpično in vodoravno križajočih se, cevastih ali paličastih geometrijskih likov v abstraktnem brezprostorju, simbolizirajoč neskončnost ali morda celo mantrično molitev. Večina asimetričnih omrežij je evklidsko ravna, redkeje pa so omrežja konveksno ukrivljena.
Pomemben del likovne celote je tudi vseprisoten avtorski podpis Henrick von Bachern, z izjemo slike Annus mirabilis ali Čudovito leto z zrcalno podobo otroka in izjemnega napisa naslova dela na slikovni površini. Zanimivo je, da gre v primeru Annus mirabilis za izraz, ki označuje nekatere nenavadne zgodovinske dogodke, kot je na primer množica pomembnih odkritij znanstvenika Isaaca Newtona leta 1666. Ta upodobitev je enkratna tudi zato, ker je na slikovni površini naslov dela, saj so naslovi običajno navedeni samo kot zunanji podnapisi. Ob tem je presenetljivo, da avtor za naslove uporablja izključno latinske izraze, kot so Extra muros (Izven obzidja), Multa paucis (Veliko premalo), Vis amoris (Moč ljubezni), Crescit eundo (Raste med gibanjem), Genius loci (Duh kraja) ipd. Dvobesedne latinske izraze bi težko označili kot sententiae, saj same po sebi ne razkrivajo kakšnih modrosti, ampak so tukaj, da likovnim delom posredujejo skrivnostnost in časovno odmaknjenost, nekakšno arhaičnost, ki pa je usmerjena naprej, v prihodnost. Tako imamo simbolno vseprisotnost neskončnega prostora in časa, kot ga je izkusil tudi sam Henrick von Bachern v nekem mističnem doživetju, ki je usodno zaznamovalo njegovo življenje in hkrati navdihnilo njegovo umetniško ustvarjalnost.
Mario Berdič Codella, likovni kritik
Maribor, oktober 2022